Nazaj v Salvador na zadnje pivo, zivljenje na wc-ju in domaca kuhinja, …

Najprej obljubljene slike.

Plaza de Armas, Lima

 

Voznja z mototaxijem, Iquitos

 

Amazonka, Peru

 

Po Manausu, kjer sva se oba kar neugodno zastrupila s hrano in se danes cutiva posledice,  sva se vrnila v najino zacetno tocko, brazilski Salvador. Zakljucek izleta sva tako v veliki meri prezivela na raznoraznih wc-jih po Braziliji in letaliscih, vendar to vsekakor ni pokvarilo neverjetnega vtisa celotnega izleta (je pa izboljsalo poznavanje vseh opcij keramicnih ploscic, ki jih lahko das v kopalnico, oblik in nacinov straniscnih skoljk, itd. ). Sedaj pa sva torej ziva in (srednje) zdrava doma v varnem zavetju domace postelje in kuhinje.

Tezko je na splosno opisati celotno potovanje. Vse drzave so si izjemno razlicne, ljudje se bolj. A kljub temu lahko recem, da sem se ogromno naucil, diplomiral na dokaj zahtevni soli backpackanja po juzni Ameriki, ki te prisili da zelo dobro spoznas tudi sebe. Bilo je noro, naporno, lepo, tezko, prijetno, stresno, zabavno, nevarno, … Vendar na koncu, ko potegnem crto – vse dobro!

Hvala vsem bralkam in bralcem, ki ste spremljali najino potovanje, upam da ste uspeli ujeti vsaj kancek tistega kar sva dozivljala midva. Za kaj vec kot kancek pa vas vse prisrcno povabim na potopis tega potovanja po sestih drzavah in vec kot 15.000km napolnjenih z neverjetnimi izkusnjami in zgodbami. Bolj konkretne informacije o terminih bom, ko bodo znane objavil na mojem Facebook profilu, neuporabniki pa mi lahko napisete mail, da bi zeleli biti obvesceni, na naslov ki je naveden v sekciji kontakt in obvestil vas bom o moznih datumih.

Hvala! :)

Lima, Iquitos, Tabatinga, Kolumbija, Manaus,…

Lima ni lepa. Sonca prakticno nikdar ni, skoraj vedno je zavita v meglico. Ima nekaj znamenitosti, vendar nic posebnega. Toda Roberto nama je kot lokalni vodic vse skupaj prikazal v povsem drugacni luci. Takoj ko sva prisla naju je vprasal kaj naju najbolj zanima  in mislim, da sva v en glas rekla, “hrana”. :) Tako nama je pripravil ogromno tradicionalnih obrokov, seveda mu s cevapcici in pire krompirjem  nisva ostala dolzna. Znam jih naredit, edini razlog. :)

Iz lime sva letela v dzunglo Peruja, natancneje v Iquitos. Tam sva prezivela nekaj dni in se skusala privaditi na tropsko vrocino. Velika posebnost tega mesta so nekaksni motorji z dvemi sedezi, ki jih je kar 25.000, vsaj uradno registriranih. Takoj po prihodu na letalisce so naju obkrozili in ponujali prevoz do mesta. Zacelo se je z 8 soli (ne sol), na koncu je eden izmed njih popustil na 1 sol (800% v 4 sekundah).

Iz Iquitosa pa se je zacelo najino potovanje po amazonki. Se nikoli v zivljenju nisem videl toliko vode, ko se ulezem v posteljo vidim vodo, ko se peljem z avtobusom vidim vodo, prav v tem trenutku vidim vodo. Prvi dan je zanimivo, vav z ladjo se peljem na amazonki, ampak po treh dneh s hitro ladjo (pocasna bi nama vzela cca 10 dni)  zelo podobne okolice vse skupaj postane malce dolgocasno. Vendar, ni nama zal. To preprosto moras naredit, da zacutis kako ogromna je ta reka. Vcasih dobesedno ne vidis  iz enega konca reke na drugega. Ujela nas je tudi nevihta, ne pretiravam ko recem, da so v ladjo butali vec kot dvo metrski valovi, kar sicer ni nic tako posebnega, ce bi se to dogajalo na morju, toda na reki je zgodba malce drugacna. Vmes sva se ustavila na tromeji Peru-Brazilija-Kolumbija, ki sva ga izkoristila predvsem za krajse dvo-dnevno pohajkovanje po Kolumbiji.

Trenutno pa sva v Manausu, torej ponovno v Braziliji, ki pa je  najvecje mesto na podrocju Amazonije. Okoli 35 stopinj je  in komarji nikdar ne pomislijo dvakrat ce bodo poskusili pristno slovensko kri.

Slik v tokratnem zapisu ne bo, kajti bliskovita hitrost interneta v dzungli pac preprosto ni naklonjena temu. Jih pa ob prvi priloznosti nalozim.

Cuzco, Machu Pichu, Huacachina, Lima, …

Po omenjenem jezeru Titikaka, ki je objet tako s strani Bolivije, kot Peruja sva se odpravila v slednjo drzavo, ki je tudi zadnja na tem potovanju (ce ne stejem poti nazaj cez Brazilijo). Seveda bi zelela obiskati se marsikatero drzavo, vendar ze 2 meseca in pol se je izkazalo za dokaj omejen cas za obisk teh petih drzav. Nekaj dni sva prezivela v inkovski prestolnici Cusco, ki je res magicen kraj, poln kulturnih in nacionalnih znamenitosti, ki res pricarajo prijetno vandranje na 3300 metrih nadmorske visine, zlata vredno je tudi posedanje na glavnem trgu Plaza de Armas ob popoldanski kavici in klepeti z brezdomci v izpahnjeni (ne vem zakaj bi bila vedno le polomljena) spanscini.

Plaza de Armas, Cusco, Peru

Otroci se nasploh v juzni Ameriki zelo kmalu soocijo z delom, ne mislim pomivanja posode, pac pa konkretnim delom, predvsem pa tu prednjacita Bolivija in Peru. V Boliviji smo neki petek odsli na pijaco in se pred hostel vrnili okoli polnoci, pozvonili, odprla pa nam je kake 10 letna deklica, ki pac dela na recepciji. Pred nekaj dnevi sem bil v internet caffeju, kjer je manager, ne pretiravam, 14 letni fantic. Kot se spodobi, mi je zelel racunati malce prevec in sem ga seveda ocetovsko opomnil da to ni prav in posteno in tako mocno vplival na fantovo nadaljno vzgojo, kjer sem preprican da nebo vec ponovil te napake. :)Iz Cuzca sva potrebovala priblizno 5 ur voznje in 3 ure hoje, da sva prispela do vasice Aguas Calientes, oziroma bolj znana kot vas Machu Pichu. Tam sva prespala in se ob pol stirih zjutraj s svetilko odpravila proti izgubljenemu mestu. Po nesteto stopnicah in dveh popolnoma preznojenih majicah sva bila med prvimi desetimi ljudmi pred vhodom. Ker na dan Machu Pichu obisce okoli 3000 ljudi, je zelo cenjeno biti tam zgodaj in si to neverjetno stvaritev ogledati brez (japonskih) turistov. Res je neverjetno, sam sicer nisem nek velik zgodovinar ali ljubitelj arheologije in podobno, toda Machu Pichu te prevzame. Ob dvigajoci se meglici se ti pred ocmi prikazejo najrazlicnejse zgradbe, templji, terase, ki so clovestvu ostali toliko casa skriti ravno zaradi tako odrocne lokacije. Med vsemi temi zgradbami se lezerno sprehajajo lame, prelatavajo jih ptice in ob mirnem posedanju na travi se lahko res sprostis in dejansko ustavis cas (no, ustavit ga v bistvu nisva mogla ker sva imela vlak za nazaj, sva se pa sprostila). :)

Machu Pichu v zgodnje jutranji meglici.

Nekaj dni sva prezivela v oazi sredi puscave po imenu Huacachina, ki ima okoli 200 prebivalcev in je obkrozena z ogromnimi pescenimi sipinami, ki so odlicen teren za sandboarding in voznjo z buggy-ji. Oboje je izjemno zabavno, sploh ker pri boardanju uporabljas pravi snowboard in enako opremo kot za zimsko razlicico, le da si poletno oblecen. Voznja z buggyjem pa mi je predstavljala enega vrhuncev potovanja ze preden sem sel in popolnoma upraviceno. Brezskrbno norenje po puscavah Peruja brez prometnih znakov in prometa, divje spuscanje po klancih in manjsi skoki ti povsem napolnijo adrenalin in preprosto hoces se!

Buggy.

 Pred dvemi dnevi pa sva prispela v Limo, prestolnico Peruju, kjer zopet ziviva kot couchsurferja, tokrat pri Robertu, v dokaj mirni in izjemno prijetni soseski La Molina, polni prodajalni slascic in restavracij z lokalno hrano. Ocitno bova oba ponovno prisla na svoj racun.

Demonstracije, Titikaka, Plavajoci otoki Uros, …

Po okoli petih dneh v La Pazu sva ga zapustila z nasmehom na obrazu, mesto je krasno, ima svoj car in nikoli ni dolgcas. Sicer je umazano, marsikdaj konkretno zaudarja, a se navadis in ob hranjenju z ulicnim prigrizkom za 10 centov skusas na to pozabiti in se osredotociti na okus Bolivije.

 

Vendar pa izhod iz mesta ni niti priblizno potekal po pricakovanjih. Po prihodu na avtobusno postajo, nama je usluzbenka razlozila, da je nek problem, da potekajo demonstracije (Boliviji se obetajo razne reforme, ki ljudstvo ocitno nikakor niso vsec) in da ni mozno zapustiti mesta z avtobusom, rekla pa je, da lahko uredi prevoz s taksijem, s katerim naj bi bilo mozno oditi proti Copacabani, izhodiscu za jezero Titikaka. V taksiju sta se nama pridruzila se neki francoz in belgijka in odpravili smo se proti Copacabani (voznja naj bi trajala okoli 2 uri). Nekaj casa je vse potekalo v redu, pocasi pa so se zacele pojavljati zapore na cesti in taksist je vseskozi iskal obvoze teh zapor (kamni in ljudje, ki sedijo na cesti) in bili smo vedno blizje v smeri Copacabane, a tudi cedalje dlje od glavnih (sirse od 1,5m) cest. Po kaki uri voznje po veliko slabsih od kolovoznih poti smo ze mislili, da bomo brez tezav prispeli do cilja. Kar naenkrat pa se na eni izmed teh “kolovoznih poti” pojavi gruca ljudi, ki zacnejo teci proti nasemu avtomobilu, vse je potekalo izjemno hitro, v avto so zaceli leteti kamni, v trenutku je avto obkolilo okoli 30 ljudi, po avtu so udarjali s palicami, bici, zaceli so spuscati pnevmatike, … Izjemno neugoden trenutek. Po nekaj sekundah so se le umirili in se vedno ne vem zakaj tocno so nehali, morda zaradi tega, ker smo bili v avtu turisti in ne domacini, ki ne bi upostevali in sodelovali pri demonstracijah. Zahtevali so, da taksist ostane tam. Se bolj neugoden trenutek. Po pregovarjanju in prosjacenju, denarja niso hoteli, je taksist obljubil da se bomo vrnili nazaj v mesto. Toda ker smo bili ze toliko izven mesta je bilo dejansko varnejse se enkrat poskusiti po drugi poti, kjer smo imeli vec srece in po konkretni skrenitvi s poti (morali smo celo na ladjo, da smo prisli na drugo stran jezera) in okoli petih urah voznje le prispeli v Copacabano in se ob hladnem pivu pogovarjali o velikosti kamnov, ki so prileteli v avto. Ah, ta Bolivija. :)

Soncni otok, Jezero Titikaka

 

Plavajoci otoki Uros, Jezero Titikaka

 

Tura, rudnik, La Paz, …

Po obisku vecine znamenitosti v San Pedru, pa je sledil eden izmed najbolj tezko pricakovanih trenutkov. Podala sva se namrec na visokogorsko 3-dnevno turo z jeepom iz Cila v Bolivijo. V avtu nas je bilo 5 in ze takoj je bilo jasno, da bo tura zabavna in nepozabna, prav tako pa izredno zahtevna. Tura je vecinoma potekala med 3000 in 5000m nadmorske visine in clovesko telo se na tej visini odziva povsem drugace. Nekaj stopnic ti povsem vzame sapo, povprecno pojem priblizno polovico kolicino hrane kot bi jo pojedel na morju. Skratka, zelo pomembno je potovati pocasi in pustiti telesu, da se scasoma aklimatizira.

Meja Bolivija - Cile

Bolj podrobno bom turo seveda opisal na potopisu, prilagam pa nekaj slik izjemno lepe in raznolike pokrajine, ki v sozitju z lamami, sneznimi lisicami, flamenki in vsemi ostalimi malce manj popularnimi zivalmi pricara res nepozabne poglede.

Ena izmed lagun.

Lame.

Salar De Uyuni

Po koncu te ture, ki se je koncala v Bolivijskem mestu Uyuni sva se okoli 10 ur vozila do povsem rudarskega mesteca Potosi (najvisje mesto na svetu s cca 4070m). Prakticno celotno prebivalstvo se direktno ali indirektno ukvarja z rudarstvom. Marsikateri vir, je to danasnje mestece z okoli 6000 ljudmi, vcasih primerjal z New Yorkom in Parisom, kajti bogastvo je bilo neizmerno. Cerro Rico je s svojimi rudninami zalagal bogate spance in izkoriscal revne domacine. Dandanes tega bogastva seveda ni vec, izkoriscanje domacinov pa se nadaljuje, le da tokrat s strani vlade.

V ta ogromni rudnik, v katerem dela okoli 15.000 lokalnih in okoliskih  ljudi so organizirane tudi ture. Vendar pa to nikakor niso ture v stilu idrijskega ali velenjskega rudnika. To je pot v aktivni rudnik v katerem prakticno lahko vidis mrtve ljudi, ki hodijo (dobesedni prevod “dead men walking”). Ocenjeno je, da bo vsak rudar, ki dela v rudniku v okoli 10ih letih umrl. Razlog je vecinoma rak na dihalih ali pa zasutje v rudniku (vsako leto vec kot 50). Pred vstopom v rudnik moras podpisati nekaksno listino, ki odresuje agencijo vsakrsne odgovornosti. Enough said. Bilo je grozno, eden najbolj neugodnih obcutkov v mojem zivljenju. Nadine je po prvih 100 metrih v spremstvu odsla ven, tudi mene je zamikalo vendar sem vztrajal. Na vrsto je prisel najtezji del, jasek ravno toliko sirok, da se s tezavo spravis skozi. Ves ta cas neznosna vrocina med 35 in 45 stopinj, strupen prah, ki ti reze pljuca, vendar ga moras vdihovati, kajti ce si das karkoli na usta, prakticno ne mores dihati, vsemu to pa poteka na priblizno 5000m nad morjem. Kot receno, grozno. Vendar pa po dveh urah smo vsi obiskovalci rudnik zapustili, omenjenih 15.000 zaposlenih pa se prakticno vsak dan po 14 ur bori za prezivetje svoje druzine. Vcasih to ni dovolj, v rudnik mora se dodaten druzinski clan in ker zenskam zaradi vrazevernosti (naj bi odganjale minerale) ni dovoljeno delati, odgovornost pade na pleca otrok. Uradno naj bi bili vsi starejsi od 13, vendar uradno in neuradno v Boliviji je izredno delikaten izraz in nekateri izmed otrok, ki sem jih videl so vsekakor zgledali mlajsi.

Oprema za rudarsko izkusnjo.

Trenutno sva v La Pazu, glavnem mestu Bolivije, ki se izredno razlikuje od ostalih mest v tej drzavi. Tehnologija tukaj se ne razlikuje toliko kot bi pricakoval od evropske, tudi moznost izobrazbe je na nivoju, cedalje bolj imam obcutek, da Boliviji na poti do razvite drzave ovirata dve stvari, skorumpirana vlada in njihova zavest. Po pogovoru z lokalno studentko psihologije in medicine je bilo kaj hitro sklepati, da ljudje pac nocejo sprememb. Mesto samo je izjemno hribovito in razgibano, ljudje so izjemno prijazni in moram reci, da me je od vseh prestolnic sedaj se najbolj navdusil. Na ulici lahko za drobiz kupis karkoli hoces, od pomivalnega stroja, posameznih tipk za tipkovnico pa do mrtve lame in slovenske  zastave. :)

Vince, incident na meji, granitne kocke, puscava, …

Mendoza je okoli miljonsko mesto, ki je na nek nacin dokaj umetno narejeno, saj je v 19. stoletju izjemno mocan potres popolnoma unicil mesto in tako so ga na novo zgradili povsem po lastnih zeljah (vse podrejeno vecji varnosti ob morebitnih novih naravnih katastrofah).

Varnost v juzni Ameriki :)

 Po obicajnem ogledu mestu, sva se podala na tako imenovano Bike&Wine tour. Najames kolo, dobis zemljevid vseh vecjih okoliskih vinskih kleti in plastenko vode, ki se izkaze za zelo koristno. :) Sam sicer nisem najvecji ljubitelj vina, bolj prisegam na pivo (kar je morda kdo skozi zapise ze opazil), vendar pa je bil izlet res nekaj posebnega. Izmed vinskih kleti, ki sva jih obiskala je bila ena industrijska, vse ostale pa druzinske, z vec stoletno tradicijo in tudi oseba, ki vinsko klet predstavi, je dejansko clan druzine. Seveda v ogled kleti spada tudi okusanje vin, ki res popestri kolesarjenje po vinogradniskih cestah in kolovozih Argentine. :)

Bike&Wine tour

V Mendozi sva prezivela 4 dni, enega vec, kot sva planirala, vendar se je juzna Amerika ponovno izkazala za izredno nepredvidljivo. Prelaz cez Ande v Cile je bil namrec zaradi naletov snega zaprt, zato sva torej tam prezivela dodatno noc. Na meji Argentina-Cile je vse potekalo v redu, dokler se mejni organi niso odlocili za “uporabo” psa, ki isce prepovedane substance. V sobi za pregled nas je bilo okrog 100 ljudi, ki smo svojo prtljago postavili na za to namenjene mize. Pri neobritih brazilcih je bilo vse v redu, pijani Venezuelci brez tezav, pes se je ustavil pri torbi od Nadine. :) Seveda je vseh 100 ljudi z radovednostjo opazovalo kaj skriva v torbi, morala je oditi v poseben del sobe, vendar pa smo se vedno lahko videli kaj se dogaja. S policistom sta nekaj casa brskala po torbi, ni trajalo dolgo, preden je policist z zadovoljstvom iz torbe potegnil prepovedano snov. Bila je mandarina. Vsa organska zivila imajo prepovedan vnos v drzavo. Mandarino je morala prijaviti in odvreci v kos za organske odpadke. Brez kazni, z opozorilom. Noz ja, mandarina ne. :)

Santiago, prestolnica Cila je bil v redu, nisem pricakoval dosti in prav je bilo tako. Imela sva prenocisce na kavcu pri Jose-ju in njegovi punci, ki sta se izkazala za super gostitelja. Ponovno sem dozivel metanje granitnih kock na parlament. Studentje iz Cila se prav tako niso ravno strinjali z nekaterimi ukrepi vlade in univerze, zato so posegli po dokaj drasticnih ukrepih. Cilska policija pa ima vsekakor dovolj solzivca na zalogi, saj so ga pomesanega z vodo brizgali po ulicah z najvec protestniki. Neugoden termin za biti v Santiagu, vendar zanimiva izkusnja. :)

Trenutno sva v San Pedru v puscavi Atacama. Mestece z okoli 3000 prebivalci s prekrasno okolico. Ne bom dolgovezil. Dve fotki, ker internet je reeees pocasen.

Puscava Atacama, 20km izven San Pedra

 

Gejzirji del Tatio, 100km izven San Pedra

Tango, Patagonija, Bariloche, treking, …

Buenos Aires je bil zanimiv, prijetno je bilo zopet zaznati nekoliko bolj evropsko kulturo in okolje, s cimer mislim predvsem na urejenost in cistoco. Najvecja nevarnost v tem mestu so pasji iztrebki, ki predstavljajo pravo “minsko” polje. Nasploh pa se mi zdi, da je kljub evropskemu vplivu Buenos Aires prav tako tipicno juznoamerisko mesto, kar se tice slojev. Nekaj izredno bogatih in razvitih sosesk, a takoj ko se odpeljes proti La Boci (najrevnejsa soseska, tu domujejo Boca Juniorsi) vidis revscino in propad. Tu sva se kar konkretno izgubila, peljala sva se na lokalnem avtobusu in vse hise in okolice so si tako podobne, da zelo hitro izgubis orientacijo. Nekako sva racunala, da bo avtobus naredil krog in koncal v centru, vendar sva na koncu znasla kakih 30km izven mesta in sva mogla na vlak, da sva prisla nazaj (cena vozovnice: 20 evropskih centov). Tako kot Brazilija, tudi Argentina ni pretirano poceni, nekoliko cenejsa kot denimo nase cene, a zdalec od tega, da bi se lahko “preseraval” (to besedo sem si vedno zelel zapisati na blog). :) Smesno poceni pa je javni mestni prevoz (regionalni je spet povsem druga zgodba), kjer v povprecju za enosmerno vozovnico odstejes okoli 20 nasih centov.

Seveda sva si ogledala tudi tradicionalno Tango predstavo z glasbo in plesom, ki res pricara pristno Argentinsko vzdusje. Ogromno je restavracij in gledalisc, ki ponujajo te predstave, tako da je zelo tezko lociti tiste prave pristne od plehkih turisto-obirajocih polomij. Midva sva si jo ogledala v ocitno med domacini zelo priljubljenem Cafe Tortoni-ju, kajti vsak dan sva se sprehajala mimo in vedno je bila gneca za vstop. Po tem sva nekako sklepala, da bi morala biti v redu in res je bilo, tezko je sicer primerjati, ker sva si ogledala le eno, vendar sva bila zadovoljna, energicen ples, saljivi glasbeniki in mrzlo pivo. :)

Tango show

Stanovala sva pri Edu, bratrancu Alejandra, pri katerem sva stanovala v Rio De Janeiru. Tako, da mi sploh ni bilo potrebno posiljati prosenj za kavc, pac pa sva brez problemov dobila ogromno nasvetov kaj in kako v Buenos Airesu in pa dokaj udoben kavc. :)

Po vseh velikanskih mestih, kot so Rio, Sao Paulo, Buenos Aires pa je sledil cas za oddih in naravo. Po priblizno 24 urah voznje z avtobusom proti jugu Argentine sva prispela v Patagonijo, natancneje, Bariloche. Je dokaj majhno mesto, ki je res popolno nasprotje vsemu, kar sva dozivela do sedaj. Poleg vremenskih sprememb, temperature tukaj se gibljejo od -5 do 5 stopinj, je popolnoma drugacno tudi okolje. Gore, hribi, jezera, svez zrak (zelo pomemben element v Juzni Ameriki, ki ga marsikdaj premalo cenimo)…

Na poti v Patagonijo

Danes in vceraj je tudi snezilo tako sva delezna res prave zime in zimskega vzdusja. Tezko je bilo spakirati oblacila za vse letne case in jih spraviti v moj 50L nahrbtnik in ravno v teh vremenskih razmerah se to najbolj cuti. Nosenje stevilnih majic, puloverjev in dvojih hlac naenkrat ni lepo, je pa toplo. :)

Bariloche

Stanovala sva v hostlu, ki je v bistvu nekaksna lesena koca z izjemno prijaznim lastnikom. Ko sva prispela sicer ni bilo tako prijetno, kajti ker v hostlu ni bilo povsem tako, kot je na internetu pisalo da bo, sem predlagal popust in sva ga tudi dobilo. Nasploh je v juzni Ameriki marsikaj predmet pogajanja in zelo redko obvelja prva cena. Na kljucu od hostla pa je bil kot obesek zraven tudi kompas, kar verjetno marsikaj pove o tem mestu. :) Internet v Barilocheju ni bil pocasen, pac pa fakin-nemors-vrjet-da-to-dejansko-se-kje-obstaja, ker za vsak klik si je bilo potrebno vzeti 10-15min casa. To je glavni razlog za nekoliko vecjo luknjo v objavah na blogu.

Cerro Campanario

Nadine pravi, da jeva prevec mesa. Seveda se nisem strinjal. Zato se je odlocila, da bo kupila jabolka. In jih tudi je, 3 kile. Sedaj naokoli nosiva cca 3 kilograme jabolk. Pocutim se kot branjevka.

Nisem pozabil Slovenscine, vceraj je neki otrok slisal vse nase (in ne toliko nase) kletvice, ki jih premorem, ker tipo je povsem brez razloga brcnil v moj nahrbtnik. Ne stekam otrok.

Trenutno sva v Mendozi, z gorami obkrozeno mesto , cigar okolica je velik vinorodni okolis, kjer se prideluje ena najboljsih vin na svetu.  Stay tuned… :)

Slapovi, Argentina, First class, Buenos Aires, …

V Foz Do Iguacu sva prispela le zaradi enega samega razloga. Eni izmed najvecjih slapov na svetu se raztezajo tako na obmocje Brazilije kot Argentine, okoli 275 jih je, visoki pa so nekaj manj kot 100 metrov. En dan sva tako namenila ogledu iz Brazilske strani, ki omogocajo nekoliko bolj pregled nad slapovi, en dan pa sva si jih poblizje pogledala iz Argentinskega dela.

Pogled iz Brazilije

Vreme nama pri obisku tega dela slapov, ni bilo najbolj naklonjeno, je bilo pa povsem drugace naslednji dan, ko sva se odpravila iz argentinskega izhodisca.

Pogled iz Argentine

Na nekaterih delih je mozno priti dobesedno do slapov, ki ti ne prizanesejo in premocen si v trenutku, ko stopis blizu. :)

Slapovi Iguazu, Argentina

Iz Foz do Iguacu do Buenos Airesa sva se okoli 17 ur vozila z avtobusom, nic neobicajnega, toda ker sva vozovnice kupila tik pred odhodom, nama je prodajalec, zaradi zadnjih dveh prostih mest dal popust. Za isto ceno sva se lahko peljala v prvem razredu. Haha. Predstavljajte si dva backpackerja med dokaj premoznimi argentinci.  Kar naenkrat so naju stevardese (ne vem imena za avtobusno obliko tega poklica) zalagale z bonboni, kavicami, vinom, sendvicki in pa seveda s toplo vecerjo in svezim zajtrkom… :)

Trenutno pa sva torej v zelo simpaticnem, zivahnem in dokaj hladnem Buenos Airesu. Spoznavava mesto, res je ogromno, tako da si bova zanj vzela nekaj vec casa. Nekateri veste, da Argentina letos gosti tradicionalni Copa America, nogometni turnir juznoameriskih drzav. Jutri je v Buenos Airesu finale med ekipama Urugvaja in Paragvaja in ze nekaj dni se trudim dobiti karte, vendar ocitno me je okoli 70.000 ljudi prehitelo. :)

Casa Rosada, Buenos Aires

Krokodili, piranje, komarji, varna Brazilija,…

Po okoli 6 urah voznje iz mesta Campo Grande smo prispeli v notranjost Pantanala, kot receno, najvecjega mocvirja na svetu. Brazilska vlada je zelo stroga glede kampiranja na omenjenem obmocju, zato je znotraj postavljeno nekaj kampov, kjer je dovoljeno kampiranje. Spali smo v visecih mrezah z zascitno mrezico proti komarjem, ki tudi ob hkratni uporabi sredstev proti komarjem zelo minimalno vpliva na stevilo pikov. Res jih je ogromno. Toda, ko sprejmes komarje, ni vec reci, ki ti ni nebi bila vsec. Pantanal je res pristno obmocje, z zelo majhnim odstotkom civilizacije. In ravno to poskrbi za njegov car, biti sredi nicesar.

Pantanal

Ze prvo noc smo se odpravili na nocno turo z jeepom in reflektorjem, da bi opazili kaj zivega. Prva stvar, ki smo jo opazili je bilo okoli 50 kresnick, ki so plavale v enem izmed jezer, a kaj kmalu se je izkazalo, da to niso kresnicke, pac pa le svetlikajoce oci lacnih kajmanov. Videli smo se ogromno zanimivih zivali, katerih imen pa ne vem vec, kajti vodic jih je poimenoval le v portugalscini. Ena je zvenela podobno kot “cevapcic”, pa tudi podobna je bila cevapcicu. Poleg trekinga po junglah Pantanala pa sva se preizkusila tudi v ribolovu piranj. Nekaj smo jih potem podarili krokodilom, nekaj pa smo jih pojedli. Tudi plavali smo v tej isti reki, naceloma naj bi bile piranje nevarne le ob ekstremni lakoti ali pa ce plavalec krvavi. Krokodili pa se naceloma sami umaknejo. Naceloma. :)

Kajmani na jutranjem soncu.

Ulovljene piranje :)

Po 5ih urah voznje iz omenjenega kampa pa sva prisla v mestece, kjer se nahajava trenutno. Imenuje se Bonito, ima okoli 20.000 prebivalcev in velja za enega najbolj varnih brazilskih mest. To se tudi cuti. Pogovarjal sem se z domacini, pravijo da svojih his sploh ne zaklepajo in da se ogromno ljudi iz ostalih vecjih mest cedalje bolj preseljuje v Bonito, ki je v osrcju mocvirja in kjer kriminal prakticno ne obstaja. Edini problem, ki so ga izpostavili so sicer redki pretepi med mladimi, ki pa ga policija resi na izjemno zanimiv in ucinkovit nacin. Takoj ko nekoga zalotijo med pretepom, mu po aretaciji pobrijejo lase (ja, pobrijejo lase) in ga izpustijo brez kakrsnikoli sankcij. Ce osebo s pobritimi lasmi se enkrat zalotijo pri pretepu, gre v zapor. “Deluje”, mi zatrdi neki domacin in hkrati omeni pretirano sklicevanje na clovekove pravice v Evropi.

Vceraj sva najela kolesa in se odpravila do bliznje reke z maskami za snorkljanje, vendar sva zaradi dokaj nizke temperature reke, vec casa posvetila igranju odbojke z brazilci (bolje za njih, da ostanejo pri nogometu), na poti nazaj pa sva se cisto po naklucju znasla sredi gauchov, to so nekaksni juznoameriski kavbojci, ki so se ravnokar zabavali ob lovljenju goveda z lasom.

Gaucho

Jutri naju caka okoli 16 urna voznja po Braziliji do slapov Iguacu, kjer bova prezivela nekaj dni, nato pa se odpravila v Argentino. Trenutno je v Bonitu med 30 in 35 stopinj, v Argentini pa naju cakajo temperature okoli nicle. Ravnokar sem prebolel kar neugoden prehlad, ki sem ga staknil predvsem zaradi premocno klimatiziranih avtobusov, upam da bo telo bolje preneslo to 30 stopinjsko spremembo. :)

Rio, lokalci, crackland, mocvirje, …

Rio je res nepozaben. Tam sva prezivela 5 dni, ostala bi dlje, toda caka naju se ogromno.  Kot receno, stanovala sva pri Alejandru, v predelu Santa Teresa, ki velja za nekoliko varnejsega, a kljub temu je obkrozen s favelami. Ce na kratko opisem moje dojemanje Ria, umazano je, voda prakticno ni pitna, zrak obupen, ogromno cudnih ljudi, ampak ima neverjeten car. Prav neverjetno je, kako hitro lahko vse te slabosti pozabis, ko se s pivom v roki zazres v neskoncno mesto iz ene izmed razglednih tock.

Pogled iz Santa Terese, Rio de Janeiro

Trenutno je v Braziliji nizka sezona, zato je veliko lazje na ulici opaziti opico kot pa turista. Prakticno jih ni. Sploh pa ne evropejcev, do sedaj sva jih srecala res le pescico. Nocno zivljenje v Riu je tocno tako kot ga opisujejo, noro, divje in nepozabno. Ljudje plesejo sambo na ulici, na vsake nekaj metrov je gruca ljudi, ki se predaja brazilskim ritmom. Naokoli tekajo domacini s pladnji limon, soli in tekil in samo dvignes roko pa ti mozakar z tremi in pol zobmi postreze, poleg tekile, res prakticno s cimerkoli zelis.

Pes sva se odpravila do kipa kristusa in nekaj urna hoja se res izplaca, saj te na vrhu pricaka neverjetni razgled na prakticno celo mesto, od Marakane, Copacabane in vseh drugih znamenitosti. Tudi na plaze sva se odpravila, so neverjetno ciste, vendar pa se to vse spremeni v casu glavne sezone, ko plaze dobesedno preplavijo smeti. Celotna Copacabana, Ipanema in Leblon, to so tri glavne plaze, so zelo hierarhicno razdeljene in ljudje dobesedno pridejo na tisti del plaze, kamor zahaja sloj v katerega spadajo tudi oni. Tako denimo Copacabana privablja revnejse mnozice in turiste, Ipanema in predvsem Leblon pa veljata za top-end plaze, kjer so vecinoma premoznejsi.

Pogled na Rio iz Cosmo Velhe

 

Copacabana in brazilka. :)

Obljubil sem si, da bom tole zapisal v blog, saj sem tisti trenutek res zacutil. Po celodnevnem pohajkovanju po mestu sva se izmucena odpravila domov. Lahko bi vzela taxi, lahko bi vzela navaden lokalni avtobus, toda priloznost sva se imela peljati z belim Volkswagnovim kombijem, starim okoli 20 let in nabasanim z domacini. Prakticno v narocju mi je sedela nekaj letna deklica, kajti narocje njene mame je bilo zasedeno z ostalimi tremi otroci. Nadine je prav tako celo pot pomagala domacinom dati prtljago iz tega kombija, ko smo prispeli do njihove postaje. Skratka, zacutil sem tisto pristno popotnistvo, ko nisi le turist, ki se premika iz hotela do glavnih turisticnih znamenitosti in tako konca potovanje, pac pa si clovek, ki zeli spoznati kulturo, ki zeli nekaj casa preziveti z lokalnimi ljudmi in videti svet iz njihove perspektive.

Nekaj dni sva prezivela v Sao Paulu, ki je res ogrooomno mesto z okoli 20mio prebivalci. Rio jih ima okoli 6mio. Vendar pa se mesti zelo razlikujeta, ne le po velikosti pac pa tudi po atmosferi, kajti Sao Paulo je izrazito poslovno usmerjeno in je res eno izmed svetovnih komercialnih sredisc. Ima pa SP eno izjemno neprijetno lastnost, je namrec prestolnica cracka (krek, droga). Ko pade mrak, ulice preplavijo ljudje, ki jim je prakticno edini cilj v zivljenju, kje dobiti crack. In ravno ti ljudje, sicer mesto, ki je varnejse od Ria (favele so veliko bolj oddaljene od centra mesta), zoper naredijo zelo nepredvidljivo in nevarno. Podnevi je sicer nadvse prijetno mesto, ce odstejemo vrvez, toda takoj ko sonce zacne zahajati se zacne neko cudno dretje teh crackheadov, prosjacenje za denar in hrano (ki jo dejansko menjajo za crack) in ulice Sao Paula so takrat veliko manj prijetne.

Sao Paulo, jutranji prizor.

Brazilci so nasploh izjemno ponosni na svojo drzavo in zelo jo imajo radi. A kljub temu, se mi nekako zdi, da vecina ni pripravljeno za drzavo storiti nic. Metanje smeti skozi okno avtobusa, skozi okno stanovanja, karkoli, brez kakrsnekoli slabe vesti do okolja, drzave, sosedov. Seveda niso vsi taki, vendar kaj hitro dobis obcutek neozavescenosti.

Trenutno sva v manjsem mestu (za brazilske razmere, ima okoli 1mio prebivalcev) imenovanem Campo Grande, ki sicer ni nic posebnega, je pa izhodisce za Pantanal, ki se nahaja nekaj ur voznje stran. Je najvecje mocvirje na svetu, izredno bogato s floro in favno, kar se cuti ze na trenutni lokaciji, predvsem prevladujejo komarji. :) Jutri zjutrak se tako odpravljava na tridnevno kampiranje v mocvirje z upanjem, da vidiva cimvec zivali in cim manj komarjev.